Med letoma 1941 in 1942 je na vzhodu začelo delovati sedem velikih uničevalnih taborišč, z namenom, da bi racionalizirali vzhodnoevropska pobočja z ubojem Judov in drugih tujcev.
Razlika med delovnim in uničevalnim taboriščem je to, da so v delovnem taborišču ljudje umirali, ker je bil napor dela tako velik in pogoji, ki so jih imeli, niso bili najboljši. V uničevalnem taborišču pa so Jude ubili takoj na različne načine. Nekateri iz med njih so, da so jih zažgali, ustrelili, življenje vzeli z plini, medicino, preizkusi…