Delovno taborišče je podvrsta koncentracijskega taborišča. Tam so zaporniki morali prisilno delati. Delali so vse stvari, ki so vključevale fizično delo. Ker je bilo to tako naporno, niso imeli energije in volje. Veliko jih je zato tudi umrlo, a ubiti se niso smeli sami. Če si se hotel ubiti in si preživel, oni pa so to ugotovili, je bila tvoja prihodnost še slabša. Ko so jih imeli dovolj in ko so videli, da niso mogli več delati, so jim ponudili tuš. Vsi so komaj čakali nanj, a ko so v njega stopili, so jih zaprli in v prostor izpustili plin cianid. Plin cianid pa je smrtonosen. Ko so vojaki odprli vrata, so pričakovali vse mrtve. Če pa je bil kdo, ki je preživel, pa so ga vojaki ubili. Trupla so ležala povsod po tleh sobe, ta trupla so nesli ven, a po nekem času so ugotovili problem. Trupla so bila na soncu in po nekem času začela zelo smrdeti. Zamislili so se in našli rešitev. Rešitev pa je bila to, da so trupla zažgali. Ostal jim je samo pepel in kosti, ki jih še danes najdemo v muzeju.